Časopisi, radio, televizija – vsi nam govorijo, da se prebivalstvo stara. Pa se sploh zavedamo kaj to pomeni? Kaj se dogaja z našo življenjsko dobo in kaj njeno podaljševanje pomeni za družbo in posameznike?
Kaj je pričakovana življenjska doba?
Kazalnik, ki jasno prikazuje umrljivost oziroma dolžino življenja, je pričakovana življenjska doba ob rojstvu. Pove nam, koliko let življenja v povprečju, lahko pričakuje novorojenček, ob trenutnih razmerah umrljivosti. Govorimo torej o povprečju, na katerega vpliva gospodarski razvoj, izboljšanje načina življenja, napredek v medicini in zdravstvu, ki vse pripomorejo k povečevanju pričakovane življenjske dobe ob rojstvu. Dejanska življenjska doba se seveda razlikuje od posameznika do posameznika in je lahko višja ali nižja. Uradno zabeležena najstarejša oseba do sedaj je Francozinja Jeanne Louise Calment, ki je umrla 4. avgusta 1997, stara preko 122 let – kar pomeni, da se je rodila davnega leta 1875 (http://www.guinnessworldrecords.com/world-records/oldest-person).
Daljšanje pričakovane življenjske dobe skozi čas
V začetku 19. stoletja se je pričela pričakovana življenjska doba podaljševati v razvitih, industrializiranih državah, medtem ko je v ostalem svetu ostajala nizka. Velika Britanija je država, za katero obstaja najdaljša časovna vrsta tovrstnih podatkov, kjer se pričakovana življenjska doba do začetka 19. stoletja ni bistveno spreminjala in se je gibala med 30 in 40 leti.
V zadnjih dvesto letih smo priča podaljševanju pričakovane življenjske dobe v vseh državah sveta. Hitrost podaljševanja je seveda od države do države različna. Za Veliko Britanijo se je ta starost podvojila in je sedaj višja od 80 let. V Južni Koreji se je doba iz dobrih 23 let ob začetku prejšnjega stoletja (1908) skoraj početverila na preko 82 let in je tako že presegla doba v Veliki Britaniji za skoraj eno leto. Podobno pričakovano življenjsko dobo, kot jo ima Velika Britanija, ima danes večina evropskih držav (vse iz https://data.oecd.org/healthstat/life-expectancy-at-birth.htm#indicator-chart).
Tudi Slovenija je imela leta 2014 pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu daljšo od 80 let, natančneje, znašala je 81,2 leti. Od leta 1930 se je doba v Sloveniji podaljšala za skoraj 30 let, od česar se je v zadnjih 30 letih podaljšala za skoraj 10 let.
Kako dolgo živimo?
Glede na dejstvo, da se delež starejše generacije v svetu povečuje, temu trendu ne more ubežati niti Slovenija. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, je bilo leta 1971 v Sloveniji slabih 10 % prebivalcev starejših od 65 let, dobrih 57 % oseb je bilo starih med 20 in 64 let. Leta 2015 je bil delež oseb starejših od 65 let že 17,9%, delež oseb med 20. in 64. letom pa 62,7 %. Po projekciji bo leta 2025 delež oseb, starejših od 65 let že 22,7%, leta 2041 pa kar 28 %.
Razlog je seveda v manjši rodnosti na eni strani ter podaljševanju pričakovane življenjske dobe na drugi strani. Statistično gledano, lahko ženska, ki je leta 2014 dopolnila 65 let, pričakuje v povprečju še 21,6 let življenja, kar pomeni, da lahko v povprečju ženske te starosti pričakujejo starost 86,6 let – 2,5 let več, kot je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu tega leta za ženske. Za moškega iste starosti se pričakuje v povprečju še 17,7 let – skupaj torej 82,7 let, kar je 4,5 let več kot je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu tega leta za moške. Kot družba smo torej vedno starejši in živimo dlje. Pa si res predstavljamo, kaj to pomeni?
Stoletnik in še zaposlen ali obubožan upokojenec?
Ko je govora o podaljševanju življenjske dobe in s tem povezanimi spremembami, je na mestu vprašanje, kako bo to vplivalo na naša življenja. Ali bomo vitalni in delavni stoletniki? Bomo delali do smrti? Kako bomo živeli na stara leta? Odgovori na ta vprašanja so v veliki meri povezani s tem, komu jih zastavimo. Če na primer vprašamo današnjega študenta, bo ta verjetno odgovoril, da bo »itak« delal do smrti, današnji 60-letnik ali upokojenec pa že razmišlja drugače. Kakorkoli pa si vsi želimo živeti predvsem kakovostno in temu prilagajamo svoj način življenja (od več gibanja, do tega, kaj zaužijemo). V luči tega pa bi se morali z izzivom dolgoživosti vedno bolj ukvarjati vsi. Najprej država, ki bo morala resneje načrtovati reforme in politike na različnih področjih – od pokojninskega sistema, zdravstvene in dolgotrajne oskrbe, obstoječim trendom pa prilagoditi tudi politike, ki so povezane s trgom delovne sile. Obenem pa se bomo na spremembe zavestno morali prilagoditi tudi posamezniki in aktivneje načrtovati tudi svojo »starost« in vse, kar je z njo povezano. Če od svojih otrok, ki v svoji želji po življenju, dolgemu pet tisoč let ne moremo pričakovati, da odgovorijo na vprašanje, kako reševati vse vidike tako dolgega življenja, pa je to vprašanje popolnoma na mestu za vsako odraslo osebo. Izzivi dolgoživosti so med drugim prikazani tudi v Beli knjigi o pokojninah, ki jo je letos aprila predstavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, vendar ali imamo nanje ustrezne odgovore. Smo Slovenci na to pripravljeni?
