31. oktober ni samo slovenski državni praznik, Dan reformacije, pač pa je to tudi svetovani dan varčevanja. Ljudje že od nekdaj varčujemo in razlogi za varčevanje so različni. A medtem ko je v razvitih državah varčevanje najbolj povezano z zagotovitvijo zadostnih sredstev za čas po upokojitvi, v Sloveniji to še ni prioriteta. Zakaj ne?
Raziskave kažejo, da Slovenci prioritetno varčujemo za »slabe čase«, za popravilo avta, stanovanja oziroma večje nakupe. Pokojnina je nekje na dnu varčevalnih prioritet. Kar je narobe, saj dejstva neizprosno kažejo, da bomo živeli dlje, kot so živeli naši dedki in babice, pokojnino pa bomo imeli nižjo, kot jo imajo oni sedaj.
Pred časom sem na slovenski nacionalni televiziji ponovno zasledil podatek (gre za podatek Slovenskega statističnega urada), da je v letu 2015 78 tisoč upokojencev živelo na pragu revščine – torej skoraj vsak peti upokojenec. Po podatkih ZPIZ-a je v oktobru letošnjega leta starostno pokojnino v višini do 600 EUR prejemalo preko 45 % upokojencev, vse oblike pokojnin (izplačane preko ZPIZ-a) do višine 600 EUR pa je prejemalo preko 55 % upokojencev – torej slabih 350 tisoč vseh!
A vendar dvomim, da nas, delovno aktivne, ti podatki dovolj osvestijo, ker, saj veste – dokler se ne dogaja nam, ne boli. Dejstvo pa je, da bomo za spodobno življenje v času upokojitve morali poskrbeti tudi sami, saj država ne bo v zadostni meri. Pa se tega ne zavedamo ali si ne želimo spodobnega življenja v tretjem obdobju našega življenja? Glede zadnjega močno dvomim. Glavni razlog, ki ga vidim, je osveščenost o nujnosti varčevanja za starost in dejanskem pomenu tega v času, ko smo še delovno aktivni. Tako se »tolažimo« z izgovori v smeri, da ne bomo dočakali »penzije«, saj bomo tako ali tako delali do smrti, ali da bo za nas poskrbela država, morda naši otroci(?), ki si že sami tako težko ustvarijo primeren življenjski standard ali celo dobijo primerno zaposlitev. Čas je torej, da si prenehamo zatiskati oči in se začnemo odgovorno obnašati do sebe in svojih bližnjih.
Potrebno je začeti varčevati. In to takoj, saj je tukaj čas naš sovražnik.
Varčujemo lahko na različne načine oziroma v različnih oblikah. Od varčevanja doma v »nogavici«, do vlaganja v nepremičnine (nakup stanovanja z namenom njegovega oddajanja) ali drage kovine (na primer zlato), do varčevanja na bankah, vzajemnih skladih ali zavarovalnicah preko naložbenih ali klasičnih življenjskih zavarovanj, ali pa sklenitve pokojninskega varčevanja pri zavarovalnicah oziroma pokojninskih družbah. Vsako od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Vsem finančnim varčevanjem pa je skupna ena točka. Prej ko posameznik začne varčevati, višji znesek bo privarčeval že zgolj zaradi »famoznega« obrestno obrestnega računa. Ta upošteva, da se na začetno glavnico in obresti, pripišejo nove obresti v drugem letu, in nato spet obresti na celotni prejšnji znesek in tako naprej. In kam nas to pripelje?
Če varčujemo s 50 EUR na mesec, bi lahko Mojca s 45 leti do upokojitve, torej v 20 letih, na vplačanih 12 tisoč EUR privarčevala od dobrih 16 do preko 25 tisoč EUR – odvisno seveda od dejanskega donosa. Poglejmo še z drugega konca. Če bi Mojca želela privarčevati znesek, ki ga bo privarčevala Tara v svojih 40 letih, potem bi morala Mojca pri 3-odstotnem donosu namesto 50 EUR mesečno vplačevati 141,04 EUR, pri 5-odstotnem donosu pa že kar 185,63 EUR. Razlog je seveda v dolžini dobe varčevanja in učinku že omenjenega obrestno obrestnega računa. In mogoče bi si Mojca to še lahko privoščila, medtem ko bi bilo to za Angelco ali Alojza izredno težko uresničljivo. Višina privarčevanega zneska je seveda pomembna zaradi višine dosmrtne rente, ki jo lahko Mojca iz naslova varčevanja pričakuje. Pri znesku 16 tisoč EUR bi znašala renta dobrih 60 EUR, pri 45 tisoč EUR pa seveda precej več – že skoraj 170 EUR.
Zaradi tega je izrednega pomena, da vsak od nas začne z varčevanjem, kakor hitro je mogoče. Čas namreč v tem primeru dela za nas. Varčujmo, kolikor zmoremo in pri varčevanju dosledno vztrajajmo.
Seveda med različnimi oblikami varčevanja obstajajo razlike, zlasti v donosih in tveganjih, zato je pametno, da posameznik varčuje v različnih oblikah, saj ni pametno nositi vseh jajc v eni košari. Osnovno varčevanje za čas upokojitve pa bi moralo biti prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje, ki je edino varčevanje, ki ga država tudi davčno stimulira (nagrajuje). Z zadnjo spremembo zakonodaje leta 2012 je ta sistem uvedel tudi starosti posameznika primerno stopnjo naložbenega tveganja z vpeljavo skladov življenjskega cikla. S tem je sistem še primernejši za različne starostne skupine, omogoča razpršenost naložb in povprečno lahko glede na dosedanje izkušnje v celotnem obdobju pričakujemo med 5- in 7-odstotno neto donosnost. Kar ni slabo. Po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo konec leta 2015 v ta sistem vključenih slabih 500 tisoč zavarovancev, kar predstavlja le slabih 60 % vseh, ki plačujejo prispevke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s povprečno premijo 31 EUR. Zavedanje o pomenu tovrstnega varčevanja je torej še vedno prenizko.
Zaključimo torej lahko, da bomo vsi deležni pokojnine v neki višini s strani države, torej prvega stebra, ki pa ne bo dovolj, da bi lahko brezskrbno preživeli tretje obdobje svojega življenja. Zato je potrebno, da k temu dodamo tudi našo lastno aktivnost in varčujemo. Prej ko začnemo, višji privarčevani znesek lahko pričakujemo. In s tem imamo več možnosti, da bo naše tretje življenjsko obdobje manj stresno.
