Nobena skrivnost ni, da živimo dlje, 100-letniki so vse pogostejši. Ob tem se lahko veselimo, saj bomo toliko vsega še doživeli. Zato bi se morali resno vprašati, kako bomo to financirali.
Obstaja kar nekaj dobrih razlogov, zakaj bi vsak posameznik moral načrtovati svoje »tretje življenjsko obdobje« in kakšna finančna sredstva bo za to potreboval. Kot rečeno, živimo vedno dlje in v pokoju preživimo vedno več let. Pri tem pa je še vedno pogosto a zelo zmotno prepričanje, da bomo na stara leta potrebovali manj. Stroški življenja se ne bodo zmanjšali, verjetno bomo svoj čas želeli preživljati aktivno, prav tako pa se na stara leta poveča možnost bolezni in pojavi potreba po prilagoditvi življenjskega okolja. Čeprav s(m)o nekateri zelo dobro osveščeni glede zdravja, načrtovanja oskrbe ali načrtovanja aktivnega preživljanja tretjega obdobja, velikokrat pozabimo na finančni vidik vsega skupaj.
Na kakšne dohodke lahko računamo?
Že vrabci na strehi čivkajo, da država za vse ne bo mogla poskrbeti, saj je že sedaj premalo sredstev v zdravstveni blagajni, viri za dolgotrajno oskrbo se še iščejo, pokojnine pa so vse prej kot zavidanja vredne. In ravno pokojnine so tisti vir prihodka, od katerega večina ljudi po upokojitvi še vedno živi in za katerega tudi današnje delovno prebivalstvo pričakuje, da ga bo dobilo. No, današnji mladi so, glede na naše izkušnje, do višine pokojnine iz prvega stebra še najbolj pesimistični in to upravičeno. Povprečna starostna neto pokojnina je danes približno 612 EUR (gre za povprečje vseh izplačanih pokojnin), povprečna neto pokojnina za 40 let delovne dobe pa 804 EUR. Pa se Angelca, ki je danes stara 60 let zaveda, kolikšno pokojnino bi prejela ob upokojitvi? Ali koliko bo prejel Miha, ki je star 50 let, ali pa Matej, ki je danes star 40 let, ali pa Tina, ki je stara 20 let? Po obstoječi veljavni zakonodaji je odmerni odstotek za moške 57,25 % povprečne plače za polno delovno dobo, za ženske pa 60,25 % (letos znaša 64,25 % a se bo do 2023 znižal na 60,25 %).
Če poenostavimo in predpostavimo, da imajo vse osebe v svoji aktivni delovni dobi plačo v višini povprečne plače v RS, ki trenutno znaša 1.571,30 EUR bruto (neto to znese 1.041, 39 EUR) in če zanemarimo valorizacijski količnik, potem bi bila Angelčina pokojnina 669 EUR, Miha in Matej bi, ko bi se upokojila, prejemala 596 EUR, Tina pa 627 EUR. Vse seveda ob predpostavki, da se zakonodaja ne bo spremenila. Tega se Angelci ni treba bati, prav tako verjetno tudi ne Mihi, medtem ko se bodo pri Mateju in Tini pogoji že precej spremenili. Tako nakazuje tudi Bela knjiga o pokojninah, predstavljena letos aprila).
Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da posameznik v svoji aktivni dobi poleg plače prejema tudi nadomestilo (regres) za prehrano ter prevoz na delo, ki lahko znaša od 100 EUR navzgor, česar pa kot upokojenec ni deležen. Dejanski razkorak med prejemkom na osebni račun v času dela ter v času, ko je posameznik upokojen, se tako danes že približa 50 %. Pa si Angelca, Miha, Matej in Tina predstavljajo, da bodo po upokojitvi živeli s prepolovljenim dohodkom? Si lahko predstavljate vi, kako boste s tem preživeli, kaj šele poskrbeli za zgoraj našteta področja in morebiti še za svoje otroke?
Trenutne projekcije
Dejstvo je, da bodo prihodnje reforme še zmanjševale obseg pravic. Najbolj očiten je prikaz v Beli knjigi, ki se nanaša na pokojnine iz prvega stebra. Država že danes za potrebe izplačevanja pokojnin obstoječim upokojencem namenja 1,46 milijarde evrov, saj se iz naslova pobranih prispevkov za financiranje obstoječih pokojnin nabere le 3,61 milijarde EUR. Skupni strošek izplačila pokojnin predstavlja 11 % slovenskega BDP, samo državni del iz proračuna pa 3,8 %. Če se država ne bo lotila reforme, se bo ta delež po projekciji povečal na preko 15,5 % BDP. To povečanje bo, glede na dejstvo, da je aktivnega prebivalstva vedno manj, upokojencev pa vedno več, padlo na pleča delodajalcev, delojemalcev (pri čemer smo že danes država, kjer so plače med najbolj obremenjenimi) ali pa na državni proračun. In če vemo, da so vsi odhodki državnega proračuna za leto 2015 znašali 9,95 milijarde evrov – torej je za tekoče pokojnine šlo skoraj 15 % državnega proračuna – in da je imel državni proračun v letu 2015 primanjkljaj v višini 1,39 milijarde evrov, dolgoročno to ni vzdržno. Če se struktura državnega proračuna posebej ne spremeni, bi delež izdatkov za pokojnine okoli leta 2050 presegel že 35 %! Seveda bi se minus v državni blagajni precej povečal in vprašanje je, ali lahko to država v nedogled financira z zadolževanjem, tako kot je to delala v minulih letih, ko se je slovenski dolg tudi zaradi obstoječih pokojnin (v glavnem pa seveda zaradi reševanja bančnega sistema v Sloveniji) povečal na 83,1 % v letu 2015 (z 21,8 % v letu 2008).
Brez reform in zadostnih finančnih sredstev ne bo šlo
Z izzivom dolgoživosti bi se v prvi vrsti morala ukvarjati država. Tako na področju pokojnin kot tudi zdravstvene in dolgotrajne oskrbe. A zavedati se moramo, da nam bodo reforme najverjetneje prinesla še nižje pokojnine in zmanjšanje obsega nekaterih drugih pravic, kar pomeni, da si bo moral vsak posameznik za varno starost zagotoviti zadostna finančna sredstva tudi na lastno pest. To je že ustaljena praksa večine razvitega sveta, le Slovenci imamo tu še težave. Predvsem z zavedanjem o potrebi a tudi s pomanjkanjem znanja in izbiro ustreznih mehanizmov . Zato si želim, da bi resneje spodbujali debate o možnih rešitvah predvsem pa od države terjali vzpostavitev okolja, ki nam bo vsem omogočalo pravočasno prevzemanje odgovornosti za lastno prihodnost.
